Zakaj sem napisala knjigo Božanske sladice

• Prvič, zato, ker sem sladkosnedna. Z leti sicer vse manj, a ljubezen do naravno sladkega je ostala zapisana v meni že od let, ko sem še prav majhna (v letih po drugi svetovni vojni), dobivala suhe hruške, slive, jabolčne krhlje pri sorodnikih na deželi. Da o maminem jabolčnem zavitku iz takrat seveda neškropljenih jabolk, sploh ne govorim..

• Drugič zato, ker pečem že več kot pol stoletja. V času moje mladosti ni bilo kupljenega peciva. Če smo hoteli jesti sladice, smo jih morali narediti. Mame so bile v službi in tako smo dekleta same zavihale rokave in si nadele predpasnike. V tem času se je v mojih zvezkih in številnih kuharskih knjigah nabralo veliko priljubljenih receptov, ki jih je bilo treba urediti.
• Tretjič zato, ker leta 2004, ko sem se odločala o pisanju, nisem nikjer našla take knjige, ki bi sistematsko in urejeno predstavljala človeku in naravi prijazne sladice. »Bom pa jaz napisala,«, se mi je utrnilo, saj recepte za zdravju prijazne sladke jedi zbiram, urejam, prirejam, si izmišljujem že več kot 20 let, od leta 1988. Takrat sem se namreč zaradi povečanega holesterola in telesne teže, skratka zaradi zdravstvenih težav, začela izogibati jedem, ki povečujejo holesterol, ki vsebujejo beli sladkor, belo moko, živalske maščobe itd.
• Četrtič zato, ker zelo rada počnem kaj kreativnega. Kaj novega, nekaj česar še nisem. In ker imam s pisanjem, predvsem pa s sistematskim urejanjem, precej izkušenj. V pokoju pa sem prvič imela dovolj časa tudi za kaj takega, kar me res veseli. Le pogum je bilo treba zbrati.
• Petič zato, ker sem želela ponuditi praktičen, lahko razumljiv opis jedi, z veliko fotografijami iz domačega okolja. Od končnih jedi, pa tudi samih postopkov. Poklicno sem se ukvarjala med drugim tudi z organiziranjem proizvodnje. Zato so mi besede bivše sodelavke in prijateljice, ki je sicer odlična kuharica, tako dobro dele: »Moja hči je bila zelo vesela, da je lahko s pomočjo tvoje knjige čisto sama spekla potico.«
• Tudi zato da bi pokazala, kako lahko slovenske jedi (potice, štruklje, cmoke..) naredimo na zdravju prijazen način. Pohvale moje hčere, ki ima mojo potico še veliko raje kot je imela potico moje mame, so zahvala in potrditev, da mi je uspelo. (Še to:naša veganska bio-potica je še po nekaj dneh sočna kot prvi dan.)
• Ker sem želela vzpodbujati ljudi, da bi našli v domači pripravi eko-hrane tudi  poslovne priložnosti.

Slovenke pečemo odlične domače bio kekse!

Težko mi je, ko videvam na policah trgovin z zdravo prehrano, skoraj samo uvožene posladke. Zakaj pa ni naših? Saj znamo narediti, imamo surovine! V katerem grmu tiči zajec? Morda lahko delno odgovorim: Med številnimi idejami, ki se mi redno motajo po glavi, je bilo tudi odprtje bioslaščičarne. Nobena kalkulacija se ni izšla. Izšla bi se le, če bi imeli svoje surovine in bi sami delali. Tako bi skrajšali in pocenili pot od surovine do končnega potrošnika. Ali pa če bi zagnali veliko proizvodnjo in organizirali prodajno mrežo…

To je še vedno odprta niša za poslovno iznajdljive, delavoljne ljubitelje domače hrane, čeprav so prve lastovke že tukaj.