Kdo je v ozadju podjetja Naravna pot?

Marja pišem, Slavko poskrbi za ostalo.

Začelo se je takole: Nekega dne leta 2006, ko je bilo pisanje knjige Božanske sladice v največjem zamahu, sem rekla možu Slavku: "Nimam več časa kuhat. Jaz lahko preživim od jabolk in kruha.."

Razumevajoči Slavko je začasno prevzel krmilo v kuhinji, v hiši, na vrtu, poskrbel za vnuke, kadar so prišli k nama..

Slavko in vnuk Štefan   

Med možem Slavkom in mano običajno tečejo preprosti pogovori.. Kakšen plan imava za jutri? Kaj je treba narediti na vrtu? Je kdo naročil knjige? Je treba še danes odnesti na pošto? (In prej seveda dobro zapakirati, kajti pošta dela s paketi brez milosti..)..

Kljub delu, ki si ga deloholika običajno naloživa preveč, pa najdeva tudi čas za potepe in obiske, za skupno branje, za razglabljanje o raznih temah..

Mene, Marjo, najbolj veseli, kadar si vzameva čas za skupno meditacijo. Posebno če med nama kaj zaškripa. Takrat se zaveva, da sva napeta, da potrebuejva sprostitev.  Ko zdrsneva v svet brez meja, mnogo bolje razumeva drug drugega. In se laže pomeniva.

Slavko je tudi moj prvi svetovalec in sodelavec. 

Z velikim potrpljenjem posluša številne ideje, ki vrejo iz mene. Njegov, velikokrat nebesedni odziv, mi pove, kaj misli in čuti.. To je najino sodelovanje. Veliko sva vložila vanj. Zavedava se, da ima najino skupno delo višjo nalogo: predvsem je to učenje sodelovanja v praksi. O pomenu sodelovanja sem pisala v svoji prvi knjigi Sodelovanje in organiziranje. Kadar nama kaj ne gre, se vprašam: Sva naredila vse tako kot piše v knjigi? Se dovolj strpno poslušava? Se dovolj spoštujeva? Si vzameva dovolj časa za pogovor? 

Največ sva se o sodelovanju naučila v času gradnje hiše na Pohorju, kjer živiva. Gradnja, urejanje, načrtovanje, poglabljanje v gradiva o ekogradnji.. je najino veliko skupno veselje. Saj ne vem, če zaradi gradnje same, ali pa morda zato, da bi še poglobila sodelovanje, ki je vedno lahko še boljše. Morda zato zopet gradiva oziroma obnavljava. Tokrat na Primorskem, od koder so Slavkovi starši pobegnili pred fašisti, kmalu po prvi svetovno vojni.. Očitno korenin ni mogoče zatajiti..