Ali bi mame morale biti v službi

Torek, 30 Marec 2010 17:40 |

Prispeval Marja Božič |

Ali bi mame morale biti v službi ?

Imam prijateljico, staro toliko kot moja starejša hči. Ima tri otroke, srednješolce. Zaradi spleta življenjskih okoliščin je prekinila študij, nato rodila otroke, morala z otroki od doma.. Trenutno končuje študij in skrbi za dom in otroke.. Živijo sami v prijaznem stanovanju na robu mesta.

Včasih sem razmišljala, da bi se ta moja prijateljica morda lahko nekoliko intenzivneje angažirala, da bi končala študij in se zaposlila. Do danes. Pravzaprav je sama tako mislila in to tudi govorila. Ker je taka pač naša splošna miselnost. Po današnjem pogovoru s to prijateljico se je moj pogled spremenil.. Pripovedovala mi je o svojem težkem obdobju v času študija in o težavah, ki jih ima sedaj v šoli njena, sicer izjemna hči. Med pogovorom o hčerinih slabih ocenah ji je deklica med drugim dejala, češ da tudi ona-mama nima kaj prida pokazati. Nekako v tem smislu, da je »zavozila«, da je neke vrste zguba.. »Saj to je res«, se je strinjala prijateljica.

Ali je logično, da bi mame s tremi ali več otroki res MORALE biti v službi?

Ko sva odložili telefon, sem se vprašala: »Ali ni to, da se lahko ta mama z otroki pogovarja, ko oni to potrebujejo, vredno neizmerno veliko? Kje je logika, da bi mame s tremi otroki MORALE biti v službi?« Dobro vem, da moja prijateljica kar naprej nekaj dela. Da je pridna, vestna in da študira. Res je, da se tudi ukvarja sama s seboj, s prepoznavanjem in premagovanjem ovir, ki ji jih postavlja njen značaj, njena zgodovina, njena situacija. Skratka z rečmi, ki jo krepijo in modrijo ter zorijo. S svojo notranjo rastjo.

Poklicala sem jo nazaj in ji rekla, naj bo ponosna na to, da ima več časa za svoje otroke. Naj jim odločno pove, da je to vredno več kot nekoliko višji (materialni) standard, ki bi ga sicer imeli. Njen glas je postal vesel in odločen: »To je pa zdaj nov pogled na stvari!«

Problem vidim torej le v naši miselnosti, v tem, kaj je družbeno sprejemljivo in priznano. V zadnjem času je vse več družin z majhnimi otroki. Mame pa se mučijo od službe do doma in od doma do službe, kot smo se tudi mame moje generacije. V skrbi za svoje otroke in v skrbi za svojo poklicno pot.. Naj prosim ta družba prepozna, kako neprecenljivo je, če se mama lahko v času, ko jo otroci res potrebujejo, posveti najprej njim. To ne pomeni, da tiste mame, ki si res želijo delati v izbranem poklicu, te možnosti ne bi imele. A ne na račun otrok. Ni pravično in ni smiselno.

Spremenimo miselnost

K pisanju me je napotila želja in potreba, da bi prispevala k drugačni miselnosti. Kajti miselnost, ki je vodila mene, mojo generacijo, je zastarela in jo je treba prenoviti. Nikakor ne predlagam, da bi zdaj morale vse mame ostati doma. Prav in lepo bi pa po mojem bilo, da bi se lahko vsaka mama sama odločila kaj želi. Nekatere imajo toliko smisla za dom in otroke, da je res škoda, da tega svojega daru ne morejo izrabiti v polni meri v dobro vse družbe. Druge pa toliko veselja in volje do izbranega poklica, da bi bilo prav tako škoda, če ne bi delovale v tej smeri..

Kjer je volja, tam je pot. Sicer pa že zdaj poznam mame, ki so se zavestno odločile ostati doma, čeprav imajo potem le eno plačo. Ena od teh mam je še posebno izurjena v znanju, kako se kaj dobro in zdravo skuha (četudi je pri hiši le ena plača), kako se naredijo razni unikatni izdelki in drugo.. Gotovo bo kasneje, ko bodo otroci prerasli šolske klopi (ali pa tudi že prej), s temi izkušnjami in življenjsko modrostjo, bogatila tudi druge.