Pri zdravniku in v lekarni

Zadnjih 22 let, odkar sem spremenila prehrano, grem k zdravniku zelo redko. Hvaležna sem, DA SO (čeprav sem včasih prav jezna, ker je precej reči v zdravstvu skreganih z zdravo pametjo, pa tudi z etiko). Pomagali so mi, ko sem si na smučanju nekoliko poškodovala koleno in podobno.. Tudi danes sem se znašla v čakalnici pri splošnem zdravniku. Šla sem po napotnico, ker mi je pod pazduho na mestu, kjer se je ugnezdil klop, ki ga dolgo nisem opazila, zrasla zatrdlina, ki se veča. 

Pri zdravniku:

Sedela sem v čakalnici in poslušala klepet starejšega moškega in dveh žensk. Pogovarjali so se o skupni znanki. »Ali še ima vrt in tisti plot?« je povprašal možak. »Vrt je še, plota pa ni. Nima več svij, pa plota tud ne nuca (ne potrebuje),« je lepo po mariborsko razložila ena izmed žensk. »Ka te boš s svijami (kaj ti bodo prašiči); mladi nea več jejo (več ne jedo), stari pa nea smejo«, so modrovali.  »Če pa so pesom davali (dajali so psom), ko me'sa niso več mogli pojest..«, so še povedali po domače..

Prav razveselilo me je, da se je v letih odkar sem sama nehala uživati meso, takole razširil pogled o škodljivosti (svinjskega) mesa. Pred dvema desetletjema je bilo uživanje mesa še strogo zapovedano s strani medicinske stroke. In ljudem je bilo nepojmljivo, da bi se mu odrekali, saj ga je toliko časa primanjkovalo... Znanec mi je rekel, ko je izvedel, da sem vegetarijanka, da on raje živi 10 let kot človek kakor pa 20 let kot pes. Samo nasmehnila sem se, kajti moje novo »pasje« življenje me je napolnjevalo z veliko veselja in energije.  Očitno to ljudje danes že precej dobro razumejo in prakticirajo.

Razveselilo me je, da tudi preprosti ljudje to upoštevajo. Zdravnica, pred katere ordinacijo sem sedela, me je takrat pred leti, ko sem povedala, da ne jem več mesa, takoj poslala na pregled krvi. In se zelo čudila, da je moja kri mnogo boljša kot prej. »No, počasi bodo ljudje zmanjšali (in opustili) tudi uživanje umetno gojene perutnine« mi je šlo po glavi med sedenjem v čakalnici. »In kar naenkrat bo bolj normalno biti vegetarijanec kot mesojedec.«

Ja, takole je človek priča zgodovinskih sprememb.. Sem prav vesela, saj se mi je veliko let zdelo, da se prav nič ne premika.. A še vedno mi je hudo, ko vidim vse več zelo debelih ljudi (žal je med njimi tudi veliko preveč mladih).. Težko mi je tudi, ko poslušam o alergijah (ki nastanejo predvsem zaradi vnosa neprimerne, umetne prehrane..) o utrujenosti, o slabi prebavi.. ko pa vem, da ni treba prav veliko spremeniti, da je življenje neprimerno lepše, bolj veselo, kreativno, radoživo.. In vse manj odvisno od nezanesljivega zdravstvenega sistema. Včasih bi najraje kar stopila k debelemu in utrujenemu človeku in mu povedala, da naj spremeni vsaj prehrano. Da naj uživa čim več žit in jedi iz polnovredne moke, po možnosti iz ekološko pridelanih rastlin. Ja iz rastlin, ki nam poleg vitaminov, vlaknin, maščob.. nudijo tudi dovolj beljakovin in energije...

V lekarni:

Potem, ko sem od zdravnice dobila napotnico, sem mimogrede šla v lekarno v sosednji stavbi kupit kremo. Postavila sem se v eno izmed dveh vrst in opazovala, kaj se dogaja. Na delovni strani pulta nekaj mladih farmacevtov, pred pultom predvsem starejši ljudje. Mladi farmacevti so resno dajali navodila in na pult prinašali vse mogoče škatlice. Ženska v sosednji vrsti, morda nekoliko starejša od mene, je odnesla dve vrečki teh lepo zapakiranih reči. »Pa saj mora zdravstvenemu sistemu trda presti, če so ljudje tako odvisni od zdravnikov in zdravil!« sem si dejala. »Le kdaj se bo zopet vzpostavil bolj naraven red, da bodo ljudje šli k zdravniku le v nujnih primerih? Za svoje zdravje pa bodo sami prevzeli odgovornost?! Zakaj je v časopisih toliko besed o težavah zdravstvenega sistema, pa skoraj nič o vzrokih, ki so ga pripeljali v te težave? Ali res moramo čakati tako dolgo, da se bo zgodilo kaj pretresljivega, namesto, da bi ukrepali že prej? V osnovni šoli, tam kmalu po drugi svetovni vojni smo se učili, da je preventiva pomembnejša od kurative. Kdo še sploh razmišlja o tem? 

Tako je bilo, ko sem bila osnovnošolka. Ko sem nekoliko kasneje, kot mlada ženska, zdravniku v sedemdesetih letih potožila, da me bolijo ledvica, me je nadrl: »To bom pa jaz povedal, kaj vas boli!« Menda še tega ne bi smela vedeti, kje so ledvice. Težave v ledvicah so se zmanjšale šele, ko mi je starejša ženica povedala, da moram piti več vode. Šele desetletja kasneje so to vedenje začeli širiti tudi zdravniki.. No ja..  A vera v moč zdravnikov se je med ljudmi kljub vsemu vztrajno večala. Zato ni čudno, da so ljudje tako odvisno od zdravnikov in da jih je toliko v čakalnicah in v lekarnah. Hvala bogu, da mi je bilo dovolj hudo in sem se bila prisiljena za zdravje pobrigati sama. Zdaj sem bogato poplačana, ko mi skoraj ni treba hoditi k zdravnikom in lahko delam to, kar me veseli in je tudi koristno za druge.

Z veseljem pa opažam, da se zadeve spreminjajo na bolje. Zdravniki se vse bolj zavedajo (mladi še posebno), da je treba ljudi čim bolje podučiti, jim svetovati in vcepljati vse več odgovornosti za lastno zdravje.

In še zgodbica za zaključek:

Pred več leti si je mož pri padcu na smučanju v Avstriji izpahnil roko v ramenu. Ne le, da ga je hudo bolelo in je bilo konec smučanja, tudi račun avstrijskega zdravnika je bil za naše pojme in za nekaj minut dela izjemno visok. Potem je roka »iztirila« še nekajkrat, seveda ob čisto neprimernih trenutkih. Nato hitro k zdravniku, čakanje, boleča rama, zdravnikov rutinski gib in domov.. Enkrat mu je  izskočila iz ramenskega sklepa, ko sva ravno naložila avto in hotela odriniti na morje. Takoj sem ga peljala na poškodbeni oddelek in ga čakala v čakalnici. Pa pride iz ordinacije mlad zdravnik in pokliče: »Gospa Božič, pridite prosim z mano«. Nato me je naučil, kako lahko možu sama spravim roko na svoje mesto, če bi zopet obvisela tam nekje zadaj na hrbtu. In na morju je možu roka med plavanjem zopet izskočila.  Zdravniku sem bila za poduk res hvaležna. Ko je mož bled prilezel iz vode,  sva se pomaknila nekoliko proč s plaže; legel je v senco, jaz sem ga pripravila do tega, da se je sprostil in potem – prijem in zasuk, kot mi je pokazal zdravnik. Pika. Dobro.

Tako pač je: več kot bomo razumeli, znali in upoštevali, bolj kot bomo odgovorni, pa naj gre za prehrano ali kaj drugega, bolj neodvisni bomo od drugih.. In ceneje ter prijetneje bo tako za državo kot za posameznika. Farmacevtska industrija in trgovina, ki danes izjemno služita na račun nesmiselnosti v zdravstvu, pa se bosta že kako znašli. Tako kot vedno v zgodovini.