Osnova sodelovanja

Sodelovanje je moja priljubljena tema. Morda zato, ker je dobro sodelovanje, kot si ga predstavljam, tako težko doseči. A o tem, da na eni strani spoštljivo poslušamo druge, na drugi strani pa ima vsak možnost prispevati, biti slišan, upoštevan in spoštovan, sanjarim že dolgo. Če zmoremo res dobro sodelovati, pride do sinergijskih učinkov, kjer je 1+1 mnogo več kakor 2. 

Nekajkrat sem takšno sodelovanje le doživela. Bilo je pred leti na gradu Borlu. Američanka Margaret Wheatley, avtorica več uspešnih knjig (in filmov, tudi na You tube), nas je kar naprej vzpodbujala, da smo vsi rojeni vodje, da naj vsak razmišlja po svoje, da se naj oglasi, ko čuti.. Kadar je ona vodila srečanje (bilo je na konferenci Art and Bussines - mislim, da je bilo v letih 2002 in 2003), sem si želela, da bi nam ona čim več povedala. Ona pa nas je posedla v krog, ker je krog najstarejša oblika druženja. In nam dala besedo. Vsakemu posebej ali pa v parih ali v manjših skupinah, kakor smo se pač domenili. Vsakokrat so se rodile čudovite ideje, vsak je bil kreativen ali pa je dodajal misli k prispevkom drugih. To je to.

Leta 1996 sem po spoznanju, da lahko svet napreduje le, ko bomo sposobni iskrenega, pristnega sodelovanja, to zapisala v knjigi Sodelovanje in organiziranje. Naslovnica (ogledate si lahko pod »Knjige«) izraža vodilno misel:

znanje in tehnologija sta zelo pomembna, vendar brez sodelovanja ne moremo doseči lepšega življenja. Ne v družini, ne v delovni sredini, ne v širši v skupnosti. Sodelovanje je steblo, na katerem rasejo drugi deli rastline, ki se je reče Lepši jutri.

In kaj je po mojem mnenju osnova dobrega sodelovanja:

Da smo enakopravni. Da nikogar ne podcenjujemo in ne precenjujemo. Ne sebe, ne drugih. Podcenjevanje in njegovo nasprotje precenjevanje nastopata v paru, tako kot pač vsa nasprotja. Življenje pa zahteva ravnotežje, »bilanco«, kjer mora stanje biti vedno 0. Podcenjevanje (in precenjevanje sebe samega) je pogosto tako skrito, da ga sploh ne opazimo, da se ga niti ne zavedamo. A vstopamo v dobo zavesti in prav je, da svojo zavest širimo, da se vse bolj zavedamo, kaj se v resnici dogaja, kaj je skrito v ozadju.

Da spoštujemo sebe in druge. Spoštovanje sebe je osnova za spoštovanje drugih. Če sebe ne spoštujem, le kako bom druge?! Če se spoštujemo, vemo, da se moramo oglasiti, kadar lahko kaj prispevamo. In vemo kdaj naj spoštljivo utihnemo in prisluhnemo, ko želijo drugi kaj povedati. Prav vsak, ne glede na izobrazbo, starost, izkušnje, spol, narodnost.. lahko kaj prispeva, če se ravna po notranjem navdihu. Naše notranje vodstvo, ki je del celovite zavesti - enosti, je nezmotljivo. Vedno ve, kdaj je prav govoriti in kdaj poslušati.

Da zavestno združujemo svoje sposobnosti in svojo energijo. Če smo si naklonjeni, se naše energije seštevajo, povečujejo. Vsak črpa iz večjega rezervoarja moči, energije, idej.. Če pa smo si nenaklonjeni, se zmanjša celo naša lastna energija. Naš odpor, naša slaba volja ali celo jeza zmanjšujejo našo povezanost z univerzalnim Virom energije, ki nas vse napaja. Tako rekoč pljuvamo v lastno skledo. Res nesmiselno, ko človek enkrat dojame.

Upanje ne sme nikoli zamreti. Verjamem, da smo na pravi poti. Da je vsak nov dan korak na poti k lepšemu jutri, polnemu spoštovanja in združevanja naših sposobnosti, znanja ter delovanja v skupno dobro.