Marja Božič, mabi

Takole so me krstili moji domači. Za mabi. To je okrajšava za mama, Marja (ali pa po starem Marta), babi. Zato se bom včasih podpisala kar Mabi.

Kje naj začnem?

Z rojstnim datumom? Z dnem, ko sem privekala na svet v totem Mariboru? Ali z osnovno šolo v Šmarju pri Jelšah, v rojstnem kraju moje mame, kamor smo se zatekli med drugo svetovno vojno? Ne, me še vedno boli, da so v središču tega kraja podrli mojo lepo staro osnovno šolo in še več lepih starinskih zgradb. Namesto njih pa naredili nove. Med njimi se najde kakšna prav neugledna in že dolgo zapuščena.

Morda bi morala začeti s čudoviti taborjenji v času šolanja v rodnem Mariboru (kamor smo se vrnili v petdesetih letih) in v Ljubljani. Taborniško življenje je v meni pustilo neizbrisen pečat in željo pa naravnem, preprostem, učinkovitem, pristnem, prijateljskem življenju. Še danes mi je bivanje v naravi ljubše kot v hotelu.

Kaj bi povedala na kratko o svojem privatnem življenju? Dva zakona, ta drugi traja skoraj četrt stoletja. Trije že davno odrasli otroci. V drugi zakon je mož pripeljal sina, jaz dve hčeri. Zdaj imava štiri čudovite vnuke in upava, da bo še kakšen.

Štefan, Maks in Ajra, otroci hčerke Špelce

Med svoje otroke pa z možem štejeva tudi čudovito hiško na Pohorju, kjer trenutno živiva. S Slavkom imava namreč eno skupno »ljubezen-bolezen«. Vsakih 7 let začneva zidati kaj novega. Zato najin otrok, hiška na Pohorju čaka na novega lastnika, ki bo znal ceniti ljubezen, s katero je narejena. Trenutno obnavljava kamnito hišo blizu Kozine, kjer si želiva preživeti (morda najlepša) zrela leta. Tako vsaj misliva danes, lahko pa se vmes še marsikaj zgodi..

Hiša na Pohorju, kjer trenutno živiva

Svojih delovnih izkušenj ne bom podrobno opisovala.

Jih je preveč in so zelo različne. Povem pa naj, da so mi pridobljena znanja vedno prav prišla na novem delovnem mestu, čeprav sem nekajkrat vratolomno zamenjala poklicno delo. Nikoli nisem izbirala službe glede na plačo, le glede na to, kam me je vleklo. Nastal je pisan mozaik... Vodenje proizvodnje na primer mi je za vedno približalo težko zaslužen delavski kruh in utrdilo v veri, da smo izobraženci dolžni pomagati. Področje informatike mi je pomagalo do več sistematičnosti in premagovanja strahu pred novim. Vodenje delavnic in skupin za meditacijo me je (med drugim) vzpodbujalo pri izboljševanju lastnih sposobnosti za komuniciranje.

In nazadnje, zdaj, ko sem v pokoju, me je izdaja knjige Božanske sladice dokončno utrdila v prepričanju, da smo lahko koristni tudi v zrelih letih. Da moramo prisluhniti svojim potrebam po kreativnem izražanju, četudi se nam noge že včasih malo zamajejo in vid opeša ter so možgani nekoliko manj prožni… A tisto, kar vemo, se je nabiralo in plemenitilo dolga leta, zato tega ne bi smeli kar takole zavreči. Če želimo in zmoremo, dajmo to naprej. Vsak lahko najde svoj način, svojo obliko..

Veliko zaslug za moj pogum v zrelih letih ima tudi prebiranje knjižice Velme Wallis, Ženici. Zanimivo, pretresljivo, poučno. Hvaležna sem mlajši prijateljici Veri, ki me je vzpodbujala in opozorila na to knjižico.